Bizantinsko cesarstvo

Bizantinsko cesarstvo Βασιλεία Ῥωμαίων Basileía Rhōmaíōn Imperium Romanum
395–1453
Cesarski emblem
Bizantinsko cesarstvo pri največjem obsegu okoli leta 550; ozemlja v vijolični barvi so bila ponovno osvojena med vladavino Justinijana I.
Status	imperij
Glavno mesto	Konstantinopel (330–1204 in 1261–1453)
Skupni jeziki	latinščina (uradno do leta 10) grščina (uradno po letu 610)
Religija	rimsko mnogoboštvo (do leta 380) krščanstvo (dovoljeno po Milanskem ediktu leta 313, od leta 380 uradna državna vera)
Vlada	monarhija
cesar
• 306–337	Konstantin I.
• 457–474	Leon I.
• 527–565	Justinijan I.
• 610–641	Heraklij
• 976–1025	Bazilij II.
• 1081–1118	Aleksej I.
• 1259–1282	Mihael VIII.
• 1449–1453	Konstantin XI.
Megas Doux
• do 1453	Lukas Notaras
Zgodovinska doba	pozna antika do zgodnji srednji vek
• ustanovitev²	11. maj 395
• razdelitev cesarstva	17. januar 395
• ustanovitev Konstantinopla	330
• Teodozijeva smrt	395
• uraden konec Zahodnega rimskega cesarstva	476
• četrta križarska vojna	1204
• ponovna osvojitev Konstantinopla	1261
• padec Konstantinopla	19. maj 1453
• padec Konstantinopla	29. maj 1453
Prebivalstvo
• 565	26.000.000b
• 780	7.000.000
• 1025	12.000.000
• 1143	10.000.000
• 1204	9.000.000
Valuta	solid, hiperpiron in folis
Predhodnice Naslednice Rimsko cesarstvo Osmansko cesarstvo Morejski despotat Trebizonsko cesarstvo
¹ Do 13. stoletja. ² Datum ustanovitve se tradicionalno nanaša na ponovno ustanovitev Konstantinopla kot prestolnice Rimskega cesarstva.

Bizantinsko cesarstvo ali Vzhodno Rimsko cesarstvo je bil vzhodni, pretežno grško govoreči del razpadlega Rimskega cesarstva. Njegovo glavno mesto je bil Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenoval Bizanc. Cesar Konstantin I. Veliki ga je takrat preimenoval v Novi Rim (latinsko Nova Roma), po njegovi smrti leta 337 pa so začeli uporabljati ime Konstantinopel, se pravi Konstantinovo mesto. V turščini se je ime Kostantiniyye (قسطنطینية) obdržalo do leta 1930, ko ga je Atatürk preimenoval v Istanbul, kot se je dotlej imenoval samo azijski del mesta.

Cesarstvo je preživelo deljenje in propad Zahodnega Rimskega cesarstva v 5. stoletju n. št. ter živelo še približno tisoč let, dokler ga niso leta 1453 osvojili osmanski Turki Mehmeda II. Osvajalca. Večino svojega obstoja je bilo najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v Evropi.

Naziva »Bizantinsko cesarstvo« in »Vzhodno Rimsko cesarstvo« sta zgodovinopisna izraza, ki sta nastala po propadu cesarstva. Bizantinski državljani so svojo državo imenovali Rimsko cesarstvo (antično grško starogrško Βασιλεία Ῥωμαίων [Basileia Rhōmaiōn], latinsko Imperium Romanum)^[1] ali starogrško Ῥωμανία [Romania], sebe pa Rimljani.^[2]

Prehodno obdobje, v katerem se je Rimsko cesarstvo razdelilo na grški vzhod in latinski zahod, je od 4. do 6. stoletja zaznamovalo več ključnih dogodkov. Leta 285 je cesar Dioklecijan (vladal 284–305) razdelil rimsko državno upravo na vzhodno (pars Orientalis) in zahodno polovico (pars Occidentalis).^[3] V letih 324 do 330 je cesar Konstantin Veliki (vladal 306–337) prestavil prestolnico cesarstva iz Rima v Bizanc, in ga preimenoval v Novi Rim (Nova Roma).^[4] Pod Teodozijem I. (vladal 379–395) je krščanstvo postalo uradna državna vera. Vse druge vere, vključno z rimskim mnogoboštvom, so bile prepovedane. Naslednji prelomni dogodek je bil propad zahodnega dela cesarstva leta 476, po katerem je cesar na vzhodu postal edina in vrhovna oblast. Nazadnje se je med vladavino cesarja Heraklija (vladal 610–641) reformirala vojaška in civilna državna uprava in latinščino je kot uradni jezik zamenjala grščina.^[5] Rimska država in navade so se v veliki meri ohranile. Zgodovinarji kljub temu ločujejo Bizantinsko cesarstvo od klasičnega Rimskega, predvsem zato, ker je v njem prevladovala grška in ne latinska kultura ter pravoslavno krščanstvo namesto rimskega mnogoboštva.^[2]

Meje cesarstva so se zelo spreminjale in doživele več obdobij krčenja in širjenja. Cesarstvo je doseglo svoj največji obseg med vladavino cesarja Justinijana I. (vladal 527–565). V tem času je ponovno osvojilo večino zgodovinske rimske zahodne obale Sredozemlja, vključno s severno Afriko, Italijo in samim Rimom, katerega je obdržalo dve stoletji. Med vladavino cesarja Mavricija (vladal 582–602) se je cesarstvo razširilo proti vzhodu in utrdilo svojo severno mejo. Njegov umor je sprožil bizantinsko-sasanidsko vojno (602–628), ki je izčrpala cesarstvo in bila eden od vzrokov za veliko izgubo ozemlja na vzhodu med muslimanskimi osvajanji v 7. stoletju. V tem obdobju je v nekaj letih izgubilo svoji najbogatejši provinci Egipt in Sirijo.^[6]

V 10. in 11. stoletju se je med vladavino Makedonske dinastije cesarstvo ponovno razširilo in doživelo obdobje tako imenovane makedonske renesanse, ki se je po porazu v bitki s Seldžuki pri Manzikertu leta 1071 končala z izgubo večine Male Azije. Poraz je odprl vrata naseljevanju Turkov v Mali Aziji.

V zadnjih stoletjih obstoja je cesarstvo na splošno propadalo. Poskuse, da bi se ponovno okrepilo, je zapečatila četrta križarska vojna, v kateri so latinski križarji leta 1204 osvojili in izropali Konstantinopel. Cesarstvo se je razdelilo na rivalska bizantinska grška in latinska kraljestva. Cesarstvo s Konstantinoplom kot prestolnico je uspela restavrirati dinastija Paleologov leta 1261, vendar je ostalo samo kot ena od majhnih rivalskih držav z ozemljem, ki se je v preostalih dveh stoletjih vztrajno krčilo na račun sosed (Osmanov, Bolgarov, Srbov, križarjev). Ostanek ozemlja, ki se je postopoma skrčilo na mestno državo, so v 15. stoletju dokončno osvojili osmanski Turki. Cesarstvo je dokončno propadlo leta 1453, ko je sultan Mehmed Osvajalec osvojil Konstantinopel.

1. ↑ Kazhdan & Epstein 1985, str. 1.
2. ↑ ^{2,0 2,1} Millar 2006, str. 2, 15; James 2010, str. 5; Freeman 1999, str. 431, 435–437, 459–462; Baynes & Moss 1948, str. xx; Ostrogorsky 1969, str. 27; Kaldellis 2007, str. 2–3; Kazhdan & Constable 1982, str. 12; Norwich 1998, str. 383.
3. ↑ Treadgold 1997, str. 847.
4. ↑ Benz 1963, str. 176.
5. ↑ Ostrogorsky 1969, str. 105–107, 109; Norwich 1998, str. 97; Haywood 2001, str. 2.17, 3.06, 3.15.
6. ↑ Warfare, State And Society In The Byzantine World 560–1204. str. 47.