Bojna ladja

Bôjna ládja^[1] (tudi oklépnica^[2][3]) je tip velike vojne ladje, ki je bila značilna za pomorsko bojevanje pred in med prvo svetovno vojno ter drugo svetovno vojno. Prvo oklepnico sodobnega tipa (USS Monitor razreda monitor, 1862) so uspešno uporabili v času secesijske vojne.

Glavno oborožitev bojnih ladij so predstavljali topovi velikega kalibra, ki so bili namenjeni napadom drugih plovil, boju proti vojnim ladjam ter obstreljevanju kopenskih ciljev. Bojne ladje so večje, močneje oborožene in oklopljene kot križarke ali rušilci, vendar počasnejše. Od okoli leta 1875 do 2. svetovne vojne so bile bojne ladje kot največje oborožene ladje namenjene za dosego pomorske nadvlade in bile jedro pomorske moči. Z množično uporabo zračne moči (letalonosilk), vodenih izstrelkov in vodenih letalskih bomb so postale lahek plen mornariškega letalstva, veliki topovi pa za zagotovitev pomorske nadvlade niso bili več potrebni, tako da so bojne ladje počasi prenehali uporabljati.

Konstrukcija bojnih ladij se je razvijala z namenom, da bi pridobili in prilagodili tehnološke napredke zagotavljanja prednosti. Besedo bojna ladja so skovali okoli leta 1794 in pomeni okrajšanje fraze linijska bojna ladja, prevladujoče vrste lesene vojne ladje med dobo jadrnic.^[4] Izraz je prišel v formalno rabo v poznih 1880-tih in je opisoval vrsto oklopnic, sedaj poimenovanih pred-dreadnought bojne ladje.^[5] Leta 1906 je splovitev in začetek uporabe ladje HMS Dreadnought napovedal revolucijo v gradnji bojnih ladij. Vrsto takšnih bojnih ladij, na katere je vplivala konstrukcija ladje HMS Dreadnought, so poimenovali »dreadnought« - neustrašnež.

Bojne ladje so bile simbol pomorske nadvlade in nacionalne moči. Desetletja so bile glavni faktor tako v diplomaciji kot vojaški strategiji.^[6] Globalna oboroževalna tekma v konstruiranju bojnih ladij se je začela v poznem 19. stoletju in doživela vrhunec z razredom dreadnought, ter bila ena od vzrokov za prvo svetovno vojno, ki je videla spopade velikih flot, kot je na primer bitka pri Jutlandiji. Pomorski sporazumi iz 1920-tih in 1930-tih so omejili število, velikost in oborožitev bojnih ladij, vendar niso zaustavili razvoja gradenj. Tako zavezniki kot sile osi so med drugo svetovno vojno uporabile stare in novograjene bojne ladje.

V vrednost bojnih ladij so dvomili, celo v času njihovega slovesa.^[7] Navkljub ogromno virov potrošenih za gradnjo bojnih ladij je bilo le malo spopadov s samo bojnimi ladjami. Kljub njihovi velikanski ognjeni moči in zaščiti so bile bojne ladje vedno bolj ranljive pred veliko manjšimi, cenejšimi ubojnimi sredstvi in plovili; najprej pred torpedi in pomorskimi minami, kasneje pa pred letali in vodenimi izstrelki.^[8] Povečan obseg pomorskih spopadov je vodil do zamenjave bojnih ladij z letalonosilkami kot vodilnih ladij med drugo svetovno vojno. Zadnja zgrajena bojna ladja je bila HMS Vanguard (23). Gradnja se je začela še med drugo svetovno vojno, vendar je ladja dokončana šele leta 1946 (v službi do leta 1960). Bojne ladje so se v ameriški vojni mornarici obdržale med hladno vojno le za ognjeno podporo. Zadnji ameriški bojni ladji USS Wisconsin (BB-64) in USS Missouri (BB-63)^[9] so prenehali uporabljati leta 1991 in 1992, iz Registra pomorskih plovil (NVR) pa so ju izpisali leta 2006 in 1995.^[10][11]

1. ↑ »bojna ladja«. SSKJ. 30. junij 2011. Pridobljeno 7. maja 2012.
2. ↑ »oklepnica«. SSKJ. 30. junij 2011. Pridobljeno 7. maja 2012.
3. ↑ Faktopedija, str. 262.
4. ↑ »Battleship«, The Oxford English Dictionary (2 izd.), Oxford University Press, 1989
5. ↑ Stoll (1992).
6. ↑ Sondhaus (2000).
7. ↑ O'Connell (1993).
8. ↑ Lenton (1971), str. 160.
9. ↑ »A Short History«. Vojna mornarica ZDA (v angleščini). Pridobljeno 4. maja 2012.
10. ↑ »Naval Vessel Register for BB64«. Register pomorskih plovil (v angleščini). Pridobljeno 21. julija 2011.
11. ↑ »Naval Vessel Register for BB63«. Register pomorskih plovil (v angleščini). Pridobljeno 21. julija 2011.