Francoska renesansa

Francoska renesansa je bila kulturno in umetniško gibanje v Franciji med 15. in začetkom 17. stoletja. Obdobje je povezano z vseevropsko renesanso, ki jo je francoski zgodovinar Jules Michelet najprej uporabil za opredelitev umetniškega in kulturnega "preporoda" Evrope. V obdobju francoske renesanse so opazni dogodki, kot je širjenje humanizma, zgodnje raziskovanje "Novega sveta" (kot sta Giovanni da Verrazzano in Jacques Cartier, odkritelja Nove Francije); razvoj novih tehnik in umetniških oblik na področju tiska, arhitekture, slikarstva, kiparstva, glasbe, znanosti in književnosti ter oblikovanje novih kodeksov družabnosti, bontona in diskurza.

Francoska renesansa se tradicionalno razteza od (grobo) francoskega vdora v Italijo leta 1494 v času vladanja Karla VIII. do smrti Henrika IV. leta 1610. Kronologija je, kljub nekaterim umetniškim, tehnološkim ali literarnim dogajanjem, povezanim z renesanso, prišla v Francijo prej (na primer z dvorom v Burgundiji ali papeškim dvorom v Avignonu). Črna smrt v 14. stoletju in stoletna vojna pa so Francijo gospodarsko in politično do konca 15. stoletja ošibile.

Vladavina Franca I. (od 1515 do 1547) in njegovega sina Henrika II. (od 1547 do 1559) se na splošno štejeta za vrh francoske renesanse.