Kelti

Kelti, skupno ime za ljudstva in plemenske skupnosti mlajše železne dobe v srednji Evropi, ki so govorile keltske jezike in imele podobno kulturo.^[1]

Najstarejša arheološka kultura, ki se upravičeno prišteva k prakeltski kulturi, je kultura žarnih grobišč v srednji Evropi v pozni bronasti dobi v zadnjem četrtletju drugega tisočletja pred našim štetjem.^[2] Njeni povsem keltski nasledniki^[2] v srednji Evropi so bila ljudstva železnodobne halštatske kulture v obdobju od leta 800 do 450 pr. n. št. Ime je dobila po bogatih grobnih pridatkih, ki so jih odkrili v Hallstadtu v Avstriji.^[3] Od poznega latenskega obdobja (približno od leta 450 pr. n. št.) do rimskih osvajanj se je keltska kultura z razprševanjem in selitvami razširila na številne sosednje regije: Britansko otočje (Otoški Kelti), Francijo, dežele Beneluksa (Galci), v, Poljsko in večino srednje Evrope, Iberski polotok (Keltiberi, Keltiki in Galeki), severno Italijo (Golaseki in cisalpski Galci),^[4] po galski invaziji na Balkan leta 279 pr. n. št. pa vse do osrednje Anatolije (Galačani).^[5]

Najzgodnejši zapisi v keltskem jeziku so lepontski napisi z začetka 6. stoletja pr. n. št..^[6] Kontinentalni keltski jeziki so izpričani samo na napisih in krajevnih imenih. Otoška keltščina iz približno 4. stoletja pr. n. št. je izpričana na ogamskih napisih, čeprav je zagotovo mnogo starejša. Literarna tradicija se začenja z irsko gelščino približno v 8. stoletju n. št.. Besedila zgodnje irske književnosti, na primer Táin Bó Cúailnge (Krája bika iz Cúailnge), so se ohranila v recenzijah iz 12. stoletja.

Do sredine 1. tisočletja n.š. sta se po širitvi Rimskega imperija in velikih selitvah germanskih ljudstev celinska in otoška keltska kultura ohranili samo na Irskem, v zahodnih in severnih delih Velike Britanije (Wales, Škotska, Cornwall in otok Man) in severni Franciji (Bretanja). Med 5. in 8. stoletjem so se keltsko govoreče skupnosti atlantskih regij povezale v prepoznavno kulturno entiteto. Povezovali so jih jezik, vera, umetnost in skupna dediščina, po kateri so se razlikovale od kultur sosednjih skupnosti.^[7] V 6. stoletju n. št. so kontinentalni keltski jeziki izginili iz širše rabe.

Otoška keltska kultura se je razcepila na gelske (Irci, Škoti, Manci) in britske Kelte (Valižani, Kornijci, Bretonci). Sodobna keltska identiteta je zgrajena na romantičnem oživljanju keltskih tradicij v Veliki Britaniji, Irski in drugih evropskih regijah, na primer v poljski in španski Galiciji.^[8] Irsko in škotsko gelščino, valižanščino in bretonščino danes govorijo v delih njihovih zgodovinskih ozemelj, kornijščina in manska gelščina pa trenutno doživljata preporod.

1. ↑ J. Koch, Celtic Culture, A Historical Encyclopedia, ABL-CIO, 2005 [1], ISBN 978-1-85109-440-0, pridobljeno dne 9. junija 2010.
2. ↑ ^{2,0 2,1} Chadwick, Corcoran (1970), The Celts, Penguin Books, str. 28–33.
3. ↑ B. Cunliffe (1997), The Ancient Celts, Penguin Books, str. 39–67.
4. ↑ J. Koch (2010), Celtic from the West, 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.3: Antični keltski jeziki 440/430 pr. n. št., Oxbow Books, Oxford, Združeno kraljestvo, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 193. [2]
5. ↑ J. Koch (2010), Celtic from the West, 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.2: Celtic expansion from Hallstatt/La Tene central, Oxbow Books, Oxford, UK, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 190. [3]
6. ↑ D. Stifter (2008), Old Celtic Languages, str.24–37
7. ↑ B. Cunliffe (2003), The Celts - A Very Short Introduction, Oxford University Press, ISBN 0-19-280418-9, str. 109.
8. ↑ K.A. McKevitt, Mythologizing Identity and History: A Look at the Celtic Past of Galicia, E-Keltoi, januar 2006, 6, str. 651–673 [4] Arhivirano 2011-06-24 na Wayback Machine.. Pridobljeno dne 8. aprila 2011.