Langobardi

Langobardi (latinsko Langobardi, italijansko Longobardi) ali Lombardi so bili germansko ljudstvo iz severne Evrope, ki je od leta 568 do 774 vladalo v večjem delu Apeninskega polotoka. V severni Italiji so ustanovili Italsko kraljestvo, ki so ga leta 774 osvojili Franki.

Langobardski zgodovinar Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardorum) piše, da so bili potomci majhnega plemena Vinili^[1] iz južne Skandinavije^[2] (Scadanan), od koder so se izselili zaradi iskanja novih ozemelj. V 1. stoletju so bili del Svebov v severozahodni Germaniji. Do konca 5. stoletja so se preselili približno na ozemlje sedanje Avstrije severno od Donave, kjer so podjarmili Herule, kasneje pa so se pogosto vojskovali z Gepidi. Njihov kralj Audoin je leta 551 ali 552 porazil gepidskega poglavarja Turisinda. Njegov naslednik Alboin je uničil Gepide v bitki pri Ansfeldu leta 567.

Po zmagi se je odločil, da bo svoje ljudstvo odpeljal v Italijo, kie je bila po gotskih vojnah med Bizantinskim cesarstvom in Ostrogoti (535-554) zelo opustošena in razseljena. Langobardom so se pridružili številni Sasi, Heruli, Gepidi, Bolgari, Turingi in Ostrogoti, zato se njihovi invaziji v Italijo ni bilo moč upreti. Do konca leta 569 so osvojili celo severno Italijo in velika mesta severno od reke Pad, razen Pavie, ki je padla leta 572. Zasedli so tudi dele srednje in južne Italije. V severni in srednji Italiji so ustanovili Langobardsko kraljestvo, ki se je kasneje preimenovalo v Italsko kraljestvo (Regnum Italicum). Kraljestvo je doseglo svoj višek v 8. stoletju pod kraljem Liutprandom. Leta 774 so kraljestvo podjarmili Franki kralja Karla Velikega in ga vključili v svoje cesarstvo. V južnih delih Apeninskega polotoka so še v 11. stoletju vladali langobardski plemiči, dokler jih niso premagali Normani in njihovo ozemlje priključili h grofiji Siciliji. V obdobju, ko je bila južna Italija pod langobardsko oblastjo, je bila znana kot Langbarðaland – dežela Langobardov.^[3] Njihovo ime se je ohranilo v imenu severnoitalijanske pokrajine Lombardije.

1. ↑ Priester, 16. Iz pragermanskega winna-, kar pomeni bojevati se, zmagati.
2. ↑ Harrison, D.; Svensson, K. (2007). Vikingaliv. Fälth & Hässler, Värnamo. ISBN 978-91-27-35725-9, str. 74.
3. ↑ 2. Runriket - Täby Kyrka, an online article at Stockholm County Museum. Pridobljeno 1. julija 2007.