Mezopotamija

Mezopotamija (starogrško Μεσοποταμία, latinizirano: Mesopotamía, dob. 'dežela med rekama, medrečje, medvodje', arabsko بلاد الرافدين, latinizirano: bilād ar-rāfidayn, perzijsko میانرودان, latinizirano: miyān rodān, klasičnosirsko ܒܝܬ ܢܗܪܝܢ, latinizirano: Beth Nahrain, dob. 'hiša rek') je aluvialna ravnica med rekama Evfrat in Tigris. Na ozemlju Mezopotamije danes ležijo Irak, Kuvajt, severozahodni del Sirije, majhen del vzhodne Turčije in še manjši del jugozahodnega Irana.

V Zahodnem svetu se zaradi bogate zgodovine nanjo gleda kot na zibelko civilizacije. V bakreni in bronasti dobi so bile na njenem ozemlju sumerska civilizacija ter Akadsko, Babilonsko in Asirsko kraljestvo. Vse države so bile na ozemlju sedanjega Iraka. V železni dobi sta tam nastali Novosirsko in Novobabilonsko cesarstvo. Domorodni Sumerci in Akadci (vključno z Asirci in Babilonci), so gospodovali v Mezopotamiji od začetka pisane zgodovine okoli leta 3100 pr. n. št. do ahemenidske osvojitve Babilona leta 539 pr. n. št. Leta 332 pr. n. št. je Mezopotamijo zasedel Aleksander Veliki, po njegovi smrti pa je postala del grškega Selevkidskega cesarstva.

Okoli leta 150 pr. n. št. je Mezopotamija prišla pod oblast Partskega cesarstva in kmalu zatem postala bojišče med Parti in Rimljani, ki so za krajši čas osvojili del njenega ozemlja. Leta 226 n. št. je prišla pod oblast perzijskih Sasanidov in ostala pod njihovo oblastjo do 7. stoletja, ko so Perzijo osvojili muslimani. Od 1. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št. je bilo v Mezopotamiji nekaj predvsem novosirskih in krščanskih držav, med njimi Adiabena, Osroena in Hatra.