Navada (ali manira kot šaljiv in uraden izraz) je rutina vedenja, ki se redno ponavlja, in ponavadi nastane podzavestno.[1][2][3]
Znanstvena revija American Journal of Psychology (1903) je navado s stališča psihologije opredelila kot »bolj ali manj ustaljen način razmišljanja, volje ali občutenja, pridobljen s prejšnjim ponavljanjem duševne izkušnje.«[4] Vedenje pri osebah, ki izkazujejo navado, pogosto ostane neopaženo, ker se osebi pri rutinskih opravilih ni treba samoanalizirati. Navade so včasih kompulzivne.[3][5] Študija vsakodnevnih izkušenj iz leta 2002, ki so jo opravili raziskovalka navad Wendy Wood in sodelavci, je pokazala, da iz navade izhaja približno 43 % vsakodnevnega vedenja.[6] Nova vedenja lahko postanejo samodejna v procesu oblikovanja navad. Stare navade je težko odpraviti, nove navade pa je težko oblikovati, saj se vedenjski vzorci, ki jih ljudje ponavljajo, vtisnejo v živčne poti,[7] vendar je nove navade mogoče oblikovati s ponavljanjem.[8]
Ko se vedenje ponavlja v stalnem kontekstu, se polagoma okrepi povezanost konteksta in dejanja. To poveča samodejnost vedenja v tem kontekstu.[9] Značilnosti samodejnega vedenja so vse ali nekatere od naslednjih: učinkovitost; pomanjkanje zavedanja; nenamernost in neobvladljivost.[10]
© MMXXIII Rich X Search. We shall prevail. All rights reserved. Rich X Search