Partsko cesarstvo

Partsko cesarstvo İmparatoriya-Ashkâniân
247 pr. n. št.–224
Partsko cesarstvo leta 1 n. št.
Glavno mesto	Asaak, Hekatomfil, Amol, Ekbatana, Ktezifon, Susa, Mitridatkirt-Nisa, Amol
Skupni jeziki	partski (uradni jezik), drugi srednjeiranski jeziki, aramejski[1]
Religija	zoroastrstvo
Vlada	monarhija
šahanšah
• 247–211 pr. n. št.	Arsak I. (prvi)
• 208–224	Artaban V. (zadnji)
Zgodovinska doba	klasična antika
• ustanovitev	247 pr. n. št.
• ukinitev	224
Valuta	drahma
Predhodnice Naslednice Selevkidsko cesarstvo Sasanidsko cesarstvo
Danes del	Iran  Irak  Sirija  Pakistan  Afganistan  Turkmenistan

Partsko cesarstvo (perzijsko شاهنشاهی پارت‎, sodobno perzijsko اشکانیان, Aškāniān), znano tudi kot Arsakidsko cesarstvo, je bilo antična iranska država, katere vladarji so se imeli za naslednike starega ahemenidskega Perzijskega cesarstva.^[2]

Cesarstvo je leta 247 pr. n. št. ustanovil Arsak I. Partski,^[3] poglavar iranskega plemena Parni, po osvojitvi takratne selevkidske satrapije Partije^[4] na območju sedanjega severovzhodnega Irana. Cesarstvo je zelo razširil Mitridat I. Partski, ki je osvojil Medijo in Mezopotamijo, v katerih so vladali Selevkidi. Partsko cesarstvo je na višku svoje moči obsegalo ozemlje od Evfrata na zahodu do vzhodnega Irana. Ležalo je ob svilni cesti med rimskim cesarstvom in Sredozemljem na zahodu in kitajskim cesarstvom Han na vzhodu in je hitro postalo pomembno trgovsko središče.

Parti so v veliki meri sprejeli umetnost, arhitekturo, versko prepričanje in vladarske insignije svojega kulturno raznolikega cesarstva, v katerem so se regionalne kulture prepletale s perzijsko in grško kulturo. Arsakidi so v prvi polovici svoje vladavine privzeli elemente grške kulture, potem pa so začeli postopoma oživljati staro iransko izročilo. Vladarji so se naslavljali s »kralj kraljev«, s čimer so želeli poudariti, da so nasledniki Ahemenidskega cesarstva. Od Ahemenidov so podedovali številne lokalne vazalne vladarje, ki jih je imenovala prejšnja centralna oblast, večino vladarjev pa so tvorili avtonomni satrapi. Partski dvor je imenoval samo manjše število satrapov, večinoma izven Irana. Te satrapije so bile manjše in manj vplivnejše od ahemenidskih. Po razširitvi oblasti so Arsakidi sedež centralne vlade preselili iz Nise v Turkmenistanu v Ktezifon na Tigrisu južno od sedanjega Bagdada, vendar so imeli tudi več drugih prestolnic.

Prvi partski nasprotniki so bili Selevkidi na zahodu in Skiti na vzhodu. Ko so Parti začeli širiti svoje cesarstvo proti zahodu, so izzvali konflikt z Armenskim kraljestvom in zatem z Rimsko republiko, ker so tako Parti kot Rimljani želeli iz armenskih kraljev narediti svoje vazale. Parti so leta 53 pr. n. št. prepričljivo porazili Marka Licinija Krasa v bitki pri Kari (Harran) in v letih 40–39 pr. n. št. Rimljanom odvzeli ves Levant, razen Tira. Mark Antonij je zato sprožil rimsko protiofenzivo in napadel Mezopotamijo. V rimsko-partskih vojnah, ki so ji sledile, je sodelovalo tudi več drugih rimskih cesarjev. Rimljani so v teh vojnah po več poskusih osvojili mesti Selevkija in Ktezifon ob Tigrisu, vendar ju nikoli niso uspeli obdržati.

Bolj kot Rimljani so Partsko cesarstvo ogrožale pogoste državljanske vojne med kandidati za partski prestol. Partska moč je izhlapela, ko se je Arsakidom uprl Ardašir I., vladar Istahra v provinci Fars, in ubil cesarja Artabana V. Ardašir je zatem ustanovil Sasanidsko dinastijo, ki je v Iranu vladala do muslimanskih osvajanj v 7. stoletju. Arsakidi so se obdržali kot Arsakidska dinastija v Armeniji.

Primarni partski viri, napisani v partskem, grškem in drugih jezikih, so v primerjavi s sasanidskimi in celo zgodnejšimi ahemenidskimi viri zelo skopi. Poleg razpršenih klinopisnih tablic, napisov na fragmentih lončenine, napisov na skalah, kovancev in redkih pergamentov, je večina partske zgodovine poznana samo iz sekundarnih virov. Mednje spadajo predvsem grški in rimski, pa tudi kitajski zgodovinski spisi. Dragoceni viri za razumevanje partske družbe in kulture, ki vsaj delno dopolnjujejo sicer redke pisne vire, so partske umetnine in obrtni izdelki.

1. ↑ J. Wiesehöfer, Ancient Persia, I.B. Tauris Ltd, 2007, str. 119.
2. ↑ Waters 1974, str. 424.
3. ↑ Brosius 2006, str. 84.
4. ↑ Bickerman 1983, str. 6.