Razpad Sovjetske zveze

Razpad Sovjetske zveze je bil proces notranjega razpada znotraj Sovjetske zveze (ZSSR), ki je povzročil konec njenega obstoja kot suverene države. To.je končalo prizadevanja generalnega sekretarja (kasneje tudi predsednika) Mihaila Gorbačova za reformo sovjetskega političnega in gospodarskega sistema v poskusu zaustavitve obdobja političnega zastoja in gospodarskega nazadovanja. Sovjetska zveza je doživela notranjo stagnacijo in etnični separatizem. ZSSR, čeprav je bila močno centralizirana država, je bila sestavljena iz številnih republik, ki so služile kot države za različne etnične skupine. Do konca leta 1991, sredi katastrofalne politične krize, ko je več republik že zapustilo Sovjetsko zvezo in se je centralizirana oblast oslabila, so voditelji treh njenih ustanovnih članic izjavili, da Sovjetska zveza ne obstaja več. Kmalu zatem se je njihovi deklaraciji pridružilo še osem republik. Gorbačov je 25. decembra 1991 odstopil in tisto, kar je ostalo od sovjetskega parlamenta, je glasovalo za konec. Skupaj z revolucijami leta 1989 v vzhodnem bloku je razpad Sovjetske zveze pomenil konec hladne vojne.

Proces se je začel z naraščajočimi nemiri v različnih nacionalnih republikah zveze, ki so se razvile v nenehen politični in zakonodajni konflikt med njimi in centralno vlado. Estonija je bila prva sovjetska republika, ki je razglasila državno suverenost znotraj zveze 16. novembra 1988. Litva je bila prva republika, ki je razglasila neodvisnost od Sovjetske zveze z paktom z dne 11. marca 1990 s svojimi baltskimi sosedami in republiko na južnem Kavkazu, Gruzijo, ki se ji pridruži v dveh mesecih.

Avgusta 1991 so komunistični trdilini in vojaške elite poskušali z državnim udarom strmoglaviti Gorbačova in ustaviti neuspešne reforme, a jim ni uspelo. Nemiri so privedli do tega, da je vlada v Moskvi izgubila večino svojega vpliva, številne republike pa so v naslednjih dneh in mesecih razglasile neodvisnost. Odcepitev baltskih držav je bila priznana septembra 1991. Beloveški sporazum so 8. decembra podpisali ruski predsednik Boris Jelcin, ukrajinski predsednik Kravčuk in beloruski predsednik Šuškevič, ki sta si priznala neodvisnost in ustvarila Skupnost neodvisnih držav (CIS) namesto Sovjetske zveze. Kazahstan je bil zadnja država, ki je zapustil Sovjetsko zvezo in razglasil neodvisnost 16. decembra. Vse nekdanje sovjetske republike, razen Gruzije in Baltika, so se pridružile CIS 21. decembra in podpisale Protokol iz Alma-Ate. 25. decembra je Gorbačov odstopil in predal svoja predsedniška pooblastila – vključno z nadzorom nad kodami za izstrelitev jedrskega orožja – Jelcinu, ki je bil zdaj prvi predsednik Ruske federacije. Tisti večer so s Kremlja spustili sovjetsko zastavo in jo nadomestili z rusko tribarvno zastavo.^[1][2]

Po koncu hladne vojne je več nekdanjih sovjetskih republik ohranilo tesne povezave z Rusijo in oblikovalo večstranske organizacije, kot so CSTO, CIS, Evrazijska gospodarska skupnost, Unija, Evrazijska carinska unija in Evrazijska gospodarska unija za gospodarsko in vojaško sodelovanje. Po drugi strani so baltske države in večina držav nekdanjega Varšavskega pakta postale del Evropske unije in se pridružile Natu, medtem ko so nekatere druge nekdanje sovjetske republike, kot so Ukrajina, Gruzija in Moldavija, javno izražale interes, da bi sledile isti poti od devetdesetih let dvajsetega stoletja.

1. ↑ (rusko) Declaration № 142-Н of the Soviet of the Republics of the Supreme Soviet of the Soviet Union, formally establishing the dissolution of the Soviet Union as a state and subject of international law.
2. ↑ »The End of the Soviet Union; Text of Declaration: 'Mutual Recognition' and 'an Equal Basis'«. The New York Times. 22. december 1991. Pridobljeno 30. marca 2013.