Renesansa

Renesansa
Atenska šola, Rafael, 1509–1511
Naslovi
Humanizem Obdobje odkritij Arhitektura Ples Likovna umetnost Literatura Glasba Filozofija Znanost Tehnologija Vojskovanje
Regije
Bengalija Anglija Francija Nemčija Italija Poljska Portugalska Španija Škotska Severna Evropa Nizozemske dežele
p p u

Renesansa je obdobje evropske zgodovine, ki pokriva razpon med 14. in 15. stoletjem in označuje prehod iz srednjega veka v novi vek. Tradicionalni pogled se je bolj osredotočal na zgodnje vidike renesanse in trdil, da je to prelomnica od preteklosti, vendar se mnogi zgodovinarji danes bolj osredotočajo na njene srednjeveške vidike in trdijo, da je to podaljšanje poznega srednjeveškega obdobja.^[1][2]

Intelektualna osnova renesanse je bila lastna izmišljena različica humanizma, izpeljana iz koncepta rimske Humanitas in odkritja klasične grške filozofije, kot je bil Protagora, ki je dejal, da je »človek merilo vseh stvari«. To novo razmišljanje je postalo očitno v umetnosti, arhitekturi, politiki, znanosti in literaturi. Zgodnji primeri so bili razvoj perspektive v oljnem slikarstvu in obnovljeno znanje o izdelavi betona. Čeprav je izum kovinskega premičnega tiskarstva pospešil širjenje idej iz poznega 15. stoletja, spremembe v renesansi niso bile enotno doživljene po vsej Evropi: prve sledi se v Italiji pojavljajo že v poznem 13. stoletju, še posebej v pisanju Danteja in slikah Giotta.

Renesansa je kot kulturno gibanje zajela inovativno cvetenje latinske in vernakularne literature, začenši s ponovnim učenjem v 14. stoletju, ki je temeljilo na klasičnih virih, ki so jih sodobniki pripisali Petrarki; razvoj linearne perspektive in drugih tehnik upodabljanja bolj naravne realnosti v slikarstvu in postopno, vendar razširjeno izobraževalno reformo. V politiki je renesansa prispevala k razvoju navad in konvencij diplomacije, v znanosti pa se je povečala odvisnost od opazovanja in induktivnega sklepanja. Čeprav je renesansa videla revolucije v številnih intelektualnih prizadevanjih, pa tudi družbenih in političnih preobratov, je morda najbolj znana po svojih umetniških dosežkih in prispevkih takšnih umov, kot sta Leonardo da Vinci in Michelangelo, ki sta navdihnila izraz »renesančni človek«.^[3][4]

Renesansa se je začela v Firencah v Italiji v 14. stoletju ^[5]. Predlagane so bile različne teorije, ki naj bi pojasnile njen izvor in značilnosti, pri čemer so se osredotočile na različne dejavnike, vključno s socialnimi in državljanskimi posebnostmi Firenc v tistem času, njihovo politično strukturo, pokroviteljstvo prevladujoče družine Medičejcev^[6][7] in migracijo grških znanstvenikov in besedil v Italijo po padcu Konstantinopla od osmanskih Turkov^[8][9][10]. Druga pomembna središča so bila severnoitalijanske mestne države, kot so Benetke, Genova, Milano, Bologna in nazadnje Rim med renesančnim papeštvom.

Renesansa ima dolgo in zapleteno zgodovinopisje, v skladu s splošnim skepticizmom diskretnih periodizacij pa se je zgodilo veliko razprav med zgodovinarji, ki so se odzvali na slavljenje 19. stoletja "renesančnih" in posameznih kulturnih junakov kot "renesančnih moških", uporabnost renesanse kot izraza in kot zgodovinske razmejitve. Umetnostni zgodovinar Erwin Panofsky je opazil ta odpor do koncepta "renesanse":

Morda ni naključje, da so nad dejstvi italijanske renesanse najbolj zaskrbljeni tisti, ki se niso dolžni poklicno zanimati za estetske vidike civilizacije - zgodovinarji gospodarskega in družbenega razvoja, politične in verske situacije, in zlasti naravoslovje - vendar le izjemoma študenti literature in skoraj nikoli zgodovinarji umetnosti.^[11]

Nekateri opazovalci so postavili pod vprašaj ali je bila renesansa kulturni "napredek" iz srednjega veka, ki pa ga je videl kot obdobje pesimizma in nostalgije za klasično antiko ^[12], medtem ko so socialni in gospodarski zgodovinarji, zlasti longue durée, namesto tega osredotočili na kontinuiteto med dvema obdobjema, ki sta, kot je opazil Panofsky, »povezani s tisočimi vezmi« ^[13]-->.

Beseda renesansa, ki je dobesedno pomenila 'preporod' v francoščini, se je prvič pojavila v angleščini leta 1830 ^[14]. Beseda se pojavlja tudi pri delu Julesa Micheleta iz leta 1855, Histoire de France. Beseda renesansa se je razširila tudi na druga zgodovinska in kulturna gibanja, kot sta karolinška renesansa in renesansa 12. stoletja.

1. ↑ Monfasani, John (2016). Renaissance Humanism, from the Middle Ages to Modern Times. ISBN 978-1-351-90439-1.
2. ↑ Boia, Lucian (2004). Forever Young: A Cultural History of Longevity. ISBN 978-1-86189-154-9.
3. ↑ BBC Science and Nature, Leonardo da Vinci Retrieved May 12, 2007
4. ↑ BBC History, Michelangelo Retrieved May 12, 2007
5. ↑ Burke, P., The European Renaissance: Centre and Peripheries 1998
6. ↑ Strathern, Paul The Medici: Godfathers of the Renaissance (2003)
7. ↑ Peter Barenboim, Sergey Shiyan, Michelangelo: Mysteries of Medici Chapel, SLOVO, Moscow, 2006. ISBN 5-85050-825-2
8. ↑ Encyclopædia Britannica, Renaissance, 2008, O.Ed.
9. ↑ Har, Michael H. History of Libraries in the Western World, Scarecrow Press Incorporate, 1999, ISBN 0-8108-3724-2
10. ↑ Norwich, John Julius, A Short History of Byzantium, 1997, Knopf, ISBN 0-679-45088-2
11. ↑ Panofsky, Renaissance and Renascences in Western Art 1969:38; Panofsky's chapter "'Renaissance – self-definition or self-deception?" succinctly introduces the historiographical debate, with copious footnotes to the literature.
12. ↑ Johan Huizinga, The Waning of the Middle Ages (1919, trans. 1924)
13. ↑ The Idea of the Renaissance, Richard Hooker, Washington State University Website (Retrieved on May 2) Arhivirano 2010-05-28 na Wayback Machine.
14. ↑ The Oxford English Dictionary navaja W. Dyce in C. H. Wilson’s Letter to Lord Meadowbank (1837): "Slog, ki ima številne točke nesramne podobnosti z bolj elegantnim in prefinjenim značajem umetnost renesanse v Italiji." In naslednje leto v časopisu Civil Engineer & Architect’s Journal: "Ne mislimo, da je slog renesanse čist ali dober sam po sebi." glej Oxford English Dictionary, "Renaissance"