Urartu

Kraljestvo Urartu Ուրարտու Արարատյան Թագավորություն Biainili[1]
860 pr. n. št.–590 pr. n. št.
Urartu, 9.–6. st. pr. n. št..
Glavno mesto	Arzashkun Tushpa (po 832 pr. n. št.)
Skupni jeziki	Urartščina Hurianščina Proto-Armenščina[2]
Religija	Politeizem
Vlada	Monarhija
• 858-844	Aramu
• 844-828	Sarduri I.
• 828-810	Ishpuini
• 810-785	Menua
• 785-753	Argišti I.
• 753-735	Sarduri II.
Zgodovinska doba	Železna doba, Prazgodovina
• ustanovitev	860 pr. n. št.
• ukinitev	590 pr. n. št.
Naslednice Medijsko cesarstvo Satrapija Armenija
Danes del	Armenija  Iran  Turčija

Urartu (armensko: Ուրարտու - Urartu, asirsko: māt Urarṭu; ^[3] babilonsko: Urashtu), ki ustreza svetopisemskemu kraljestvu Ararat (armensko: Արարատյան Թագավորություն) ali Kraljevini Van (armensko: Վանի Թագավորություն, Urartsko: Biai, Biainili ^[4]) je bilo železnodobno kraljestvo s središčem ob jezeru Van v armenskem višavju.

Strogo gledano je Urartu asirski izraz za geografsko regijo, medtem ko "Kraljevina Urartu" ali "dežela Biainili" izraz, ki se uporablja v sodobnem zgodovinopisju za urartsko govoreče železnodobne države, ki so nastale v tej regiji. Ta jezik se pojavi v napisih. Čeprav ne obstajajo pisna dokazila o katerem koli drugem jeziku, ki bi se govoril v tem kraljestvu, so jezikovni dokazi, da je proto-armenski jezik prišel v stik z urartščino že zgodaj. ^[5][6]

Da je treba razlikovati med geografskim in političnim subjektom je poudaril že König (1955).^[7] Pokrajina ustreza gorati planoti med Azijo, Mezopotamijo, iransko planoto in gorami Kavkaza, kasneje znana kot armensko višavje. Kraljestvo se je sredi 9. stoletja pred našim štetjem povzpelo na oblast, a zasedlo Medijo v začetku 6. stoletja pred našim štetjem. Dediči Urartu so Armenci in njihova zaporedna kraljestva ^{[5][8][9][10]}

1. ↑ Paul Zimansky, "Urartian material culture as state assemblage," Bulletin of the American Association of Oriental Research 299 (1995), 105.
2. ↑ Diakonoff, Igor M (1992). »First Evidence of the Proto-Armenian Language in Eastern Anatolia«. Annual of Armenian Linguistics. 13: 51–54. ISSN 0271-9800.
3. ↑ Eberhard Schrader, The Cuneiform inscriptions and the Old Testament (1885), p. 65.
4. ↑ Predloga:Armenian Van-Vaspurakan 2000
5. ↑ ^{5,0 5,1} Chahin, M. (2001). The kingdom of Armenia: a history (2. rev. izd.). Richmond: Curzon. str. 182. ISBN 0700714529.
6. ↑ Scarre, Chris, ur. (2013). Human past : world prehistory and the development of human societies (3. ed., completely rev. and updated. izd.). W W Norton. ISBN 0500290636.
7. ↑ F. W. König, Handbuch der chaldischen Inschriften (1955).
8. ↑ Frye, Richard N. (1984). The History of Ancient Iran. Munich: C.H. Beck. str. 73. ISBN 3406093973. The real heirs of the Urartians, however, were neither the Scythians nor Medes but the Armenians.
9. ↑ Redgate, A. E. (2000). The Armenians. Oxford: Blackwell. str. 5. ISBN 0631220372. However, the most easily identifiable ancestors of the later Armenian nation are the Urartians.
10. ↑ Lang, David Marshall (1980). Armenia: Cradle of Civilization (3 izd.). London: Allen & Unwin. str. 85–111. ISBN 0049560093.