Votivni dar

Del ženskega obraza z intarziranimi očmi, starogrški votivni dar, 4. st. pr. n. št., verjetno delo Praksia, postavljen v nišo stebra v Asklepijevem svetišču v Atenah, Muzej v Akropoli, Atene
Bronasti kip živali iz Olimpije, votivni dar, 8.–7. st. pr. n. št.
Starogrški votivni relief, 400 pr. n. št. Asklepij sedi na omfalu med svojo ženo Epiono in človekom, oblečenim v himation, Muzej v Akropoli, Atene
Ikona svete Petke iz Rima z votivnim darom v ozadju.[1] Svetnik ima na sebi ploščico z dvema očesoma, naj bi bil zdravnik slepih. Eden od njegovih obiskovalcev je pustil votivni dar (tama), ki prikazuje oči, da bi nakazal, kakšna je njegova stiska.
Votivna krona vizigotskega kralja Rekesvinta († 672), del guarrazarskega zaklada, narejena iz zlata in dragih kamnov v drugi polovici 7. stoletja, Narodni arheološki muzej, Madrid

Votivni dar je eden ali več predmetov, ki so prikazani ali shranjeni brez namena izterjave ali uporabe na svetem kraju v verske namene. Taki predmeti so značilni za sodobne in starodavne družbe in so izdelani zato, da bi z njimi pridobili naklonjenost nadnaravnih sil. Nekateri darovi so bili izdelani zato, da bi se izpolnila želja. V zahodnih družbah, v katerih so listinski dokazi preživeli, so imeli navado, da so počakali, da bi videli, ali bo želja izpolnjena, preden so darovali, za kar se uporablja izraz ex-voto. V budizmu je bil votivni dar gradnja stupe najpomembnejše in sveta praksa v antični Indiji, kar je mogoče opaziti pri ruševinah starodavne univerze Vikramšile [2] in drugih sodobnih strukturah. Votivni darovi so opisani v zgodovinski rimski dobi in grških virih, čeprav se podobna dejanja nadaljujejo tudi danes, na primer v tradicionalni katoliški kulturi in verjetno pri metanju kovancev v izvir ali vodnjak. Postavljanje smreke na vrh stavbe lahko tudi štejemo za votivni dar, ki ima zelo stare korenine.

  1. Rhaworth.myby.co.uk Arhivirano 2012-12-23 at Archive.is, Crete 2001.

© MMXXIII Rich X Search. We shall prevail. All rights reserved. Rich X Search