Zelena kemija, imenovana tudi trajnostna kemija, je koncept kemije in kemijskega inženirstva, ki spodbuja razvoj proizvodov in procesov, ki bistveno zmanjšajo uporabo in proizvodnjo nevarnih snovi. Medtem ko okoljska kemija proučuje procese v naravnem okolju in njegovo onesnaževanje z različnimi kemikalijami, je glavni cilj zelene kemije zmanjšati in preprečiti onesnaževanje že na samem začetku, ter povečati učinkovitost kemijskega procesa.[1] Leta 1990 so Združene države Amerike sprejele akt o zaščiti pred onesnaževanjem, ki je pomagal ustvariti izviren in inovativen modus operandi k boju proti onesnaženju. S pomočjo akta naj bi se težavam izognili, preden se pojavijo.
Koncept zelene kemije je prisoten na več področjih kemije; anorganski, organski, analizni, biokemiji in tudi v fizikalni kemiji. Čeprav se zdi, da je glavni poudarek zelene kemije na industrijskem nivoju, lahko princip zelene kemije uporabimo kjerkoli.
Leta 2005 je japonski kemik in nobelov nagrajenec Ryoji Noyori izpostavil uporabo treh ključnih procesov v zeleni kemiji: uporabo tekočega ogljikovega dioksida kot zelenega topila, uporabo vodne raztopine vodikovega peroksida za čiste oksidacije in uporabo vodika v asimetričnih sintezah.[2] Primeri uporabne zelene kemije so organske oksidacije v vodnih topilih in kemijske reakcije, ki potekajo v suhi snovi brez dodatka topila.
Z vidika zelene kemije se je kot potencialno uspešna izkazala biotehnologija. Veliko število pomembnih procesnih in bioloških kemikalij je mogoče sintetizirati z uporabo gensko modificiranih organizmov. Splošno uporaben primer je sinteza inzulina s pomočjo gensko modificiranih bakterij.[3][4]
© MMXXIII Rich X Search. We shall prevail. All rights reserved. Rich X Search