Adaptivna optika

Adaptivna optika ali prilagodljiva optika je tehnologija, ki v realnem času omogoča popravke valovnega čela elektromagnetnega valovanja s pomočjo ogledala, ki ima spremenljivo površino, ali z uporabo snovi s spremenljivim lomnim količnikom. Ta tehnologija se v glavnem uporablja v astronomiji pri teleskopih na Zemljinem površju. Adaptivna optika deluje tako, da se motnje, ki jih povzroči ozračje, ugotavljajo takoj in popravijo s prenosom na spremenljivo površino ogledala v teleskopu.

Prvi, ki je dal idejo o adaptivni optiki je bil Horace Welcome Babcock (1912 – 2003) v letu 1953. Šele razvoj računalnikov je omogočil, da so idejo lahko realizirali. Adaptivne optike ne smemo zamenjati z aktivno optiko, ki deluje v daljšem časovnem obdobju s popravki geometrije primarnega ogledala v teleskopu.

Adaptivne optike ne smemo zamenjevati z aktivno optiko pri kateri se popravljajo mehanske in termične deformacije v samem teleskopu. Takšne vrste deformacij se lahko odpravljajo v relativno daljšem časovnem obdobju. Primeri : New Technology Telescope (La Silla Observatory, Čile) z 75 podpornimi elementi in Keckov observatorij (Mauna Kea, Havaji) s 36 heksagonalnimi elementi. Osnovni način, s katerim se odpravljajo napake, pa je v obeh primerih podoben. V obeh načinih popravljanja slike je različna tudi frekvenca s katero se odpravljajo napake. Pri adaptivni optiki se napake odpravljajo s frekvenco nekaj 100 Hz, pri aktivni optiki pa s frekvenco 1 Hz.

Razvoj adaptivne optike je še v zgodnjih razvojnih fazah, čeprav so s to tehnologijo dosegli izradno izboljšanje posnetkov vesoljskih teles. Posebno je to opazno pri opazovanju večkratnih zvezdnih sistemov in področjij nastajanja zvezd in galaksij. Verjetno bo možno z izboljšanimi sistemi opazovati tudi planete, ki krožijo okoli zvezd. Ločjivost teleskopa, ki jo s tem dosežejo , je blizu mejni difrakcijski ločljivosti.