Boksarska vstaja

Boksarska vstaja
Boksarski uporniki v Tjandžinu
Datum 2. november 1899–7. september 1901 Prizorišče Kitajska Izid zmaga zavezniških sil
Udeleženci
Zavezništvo osmih držav: Japonski imperij Ruski imperij Združeno kraljestvo Francija ZDA Nemško cesarstvo Kraljevina Italija Avstro-Ogrska Nizozemska[op 1] Belgija[op 2] Španija[op 2] Dinastija Čing (do 1900) Vzajemna obramba južne Kitajske	Kitajska: uporniki (boksarji) Dinastija Čing (po 1900)
Poveljniki in vodje
Predstavništva: Edward Seymour Seymourjeva odprava: Edward Seymour Gaseleejeva odprava: Alfred Gaselee Jevgenij Aleksejev Nikolaj Linevič Fukušima Jasumasa Jamaguči Motomi Henri-Nicolas Frey Adna Chaffee Okupacijske enote: Alfred von Waldersee Okupacija Mandžurije: Aleksej Kuropatkin Paul von Rennenkampf Pavel Miščenko Vzajemna zaščita južne Kitajske: Juan Šikaj Li Hongdžang Šu Jingkuj Lju Kunji Džang Džidong	Boksarji: Cao Futjan (usmrčen) Fžang Dečeng  † Ni Dzančing Džu Hongdeng Dinastija Čing: cesarica vdova Ciši Li Bingheng  † Jušjan (usmrčen) Vrhovni poveljnik: Ronglu Hušenjing: Zaiji Oblegovalci: Nje Šičeng  † Reševalna armada: Ma Jukun Song Čing Džjang Guiti Gansujska armada: Dong Fušjang Ma Fulu  † Ma Fušjang
Moč
Seymourjeva odprava: 2.100–2.188[1] Gaseleejeva odprava: 18.000[1] Kitajska reševalna odprava: 2.500[2] Ruska vojska v Mandžuriji: 100.000[3]–200.000[4]	100.000–300.000 boksarji in Rdeče svetilke 100.000 cesarske enote[5] Deželne vojske Gansujski junaki Vuvejevi korpusi - Trdoživa vojska Vuvejevi korpusi - Odločna vojska Osem preporov Vuvejevi korpusi - Osrednja divizija Hušenjing Pekinške poljske enote
Žrtve in izgube
32.000 kitajskih kristjanov in 200 misijonarjev, ki so jih ubili boksarji v severni Kitajski[6] 100.000 v konfliktih ubitih vojakov in civilistov[7]
↑ Nizozemska je zaradi svoje politike nevtralnosti v konflikt posegla neodvisno od zavezništva osmih narodov. ↑ 2,0 2,1 Belgija in Španija nista napotili vojakov na Kitajsko, med obleganjem mednarodnih poslaništev pa sta bili udeleženi tudi njuni misiji.

Boksarska vstaja, boksarski upor (tradicionalno kitajsko 義和團運動, poenostavljeno kitajsko 义和团运动, pinjin Yìhétuán yùndòng) ali jihetuansko gibanje je bil upor na severu Kitajske, uperjen proti tujcem, imperializmu in krščanskim misijonarjem. Začel se je v pozni dinastiji Čing leta 1899 in končal leta 1901. Upor je organiziralo Društvo pravičnih in složnih pesti (Jihečuan). Uporniki so bili v angleško govorečem delu sveta "boksarji", ker je veliko njih vadilo kitajske borilne veščine, takrat znane kot "kitajski boks". Upornike je porazila vojska osmih tujih zavezniških držav.

Po prvi kitajsko-japonski vojni leta 1895 so se kmetje na severu Kitajske bali širjenja tujih vplivnih sfer in zamerili razširitev privilegijev krščanskih misijonarjev, ki so jih tujci uporabljali za zaščito svojih privržencev. Leta 1898 je severna Kitajska doživela več naravnih nesreč, vključno s poplavami Rumene reke in sušami, za katere so boksarji krivili tuje in krščanski vpliv. Na začetku leta 1899 se je gibanje razširilo po Šandongu in Severnokitajski nižini, uničevalo tujo lastnino, kot so železnice, ter napadalo ali ubijalo krščanske misijonarje in kitajske kristjane. Dogodki so dosegli vrh junija 1900, ko so se uporniki, prepričani, da so neranljivi za tuje orožje, zbrali v Pekingu s sloganom "Podprite vlado Čingov in iztrebite tujce".

Diplomati, misijonarji, vojaki in nekaj kitajskih kristjanov so se zatekli v diplomatsko poslansko četrt v Pekingu, ki so jo boksarji oblegali. Na Kitajsko je zatem prišla vojska osmih zavezniških držav, sestavljena iz ameriških, avstro-ogrskih, britanskih, francoskih, nemških, italijanskih, japonskih in ruskih vojakov, da bi razbila oblegovalce, in 17. junija napadla trdnjavo Dagu v Tjandžinu. Cesarica vdova Ciši je sprva oklevala in nato podprla boksarje in 21. junija izdala cesarski odlok, ki je bil dejansko vojna napoved invazijskim silam. Kitajsko uradništvo je bilo razdeljeno na tiste, ki so podpirali boksarje, in tiste, ki so bili na čelu s princem Čingom naklonjeni spravi. Vrhovni poveljnik kitajskih sil, mandžurski general Ronglu (Džunglu), je pozneje trdil, da je s svojimi ukrepi poskušal zaščititi tujce. Uradniki v južnih provincah so cesaričin ukaz za boj proti tujcem ignorirali.

Zavezništvo osmih držav, ki sta ga cesarska kitajska vojska in boksarska milica sprva zavrnila, je na Kitajsko poslala 20.000 oboroženih vojakov. Zavezniška vojska je v Tjandžinu porazila cesarsko vojsko in 14. avgusta prispela v Peking in razbila petinpetdesetdnevno obleganje poslanske četrti. Sledilo je ropanje prestolnice in okoliškega podeželja in maščevalne usmrtitve vseh, ki so bili osumljeni, da so boksarji. Boksarski protokol z datumom 7. september 1901 je predvideval usmrtitev vseh vladnih uradnikov, ki so podpirali boksarje, namestitev tujih vojakov v Pekingu in plačilo 450 milijonov taelov srebra odškodnine v naslednjih 39 letih osmim osvajalskim državam. Vsota je presegala letne davčne prihodke kitajske vlade. Ravnanje dinastije Čing med boksarskim uporom je dodatno oslabilo njen nadzor nad Kitajsko in pripeljalo do velikih vladnih reform.

1. ↑ ^{1,0 1,1} Harrington 2001, str. 29.
2. ↑ »China Relief Expedition (Boxer Rebellion), 1900–1901«. Veterans Museum and Memorial Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2014. Pridobljeno 20. marca 2017.
3. ↑ Pronin, Alexander (7 November 2000). Война с Желтороссией (rusko). Kommersant. Retrieved 6 July 2018.
4. ↑ Hsu, Immanuel C.Y. (1978). »Late Ch'ing Foreign Relations, 1866–1905«. V John King Fairbank (ur.). The Cambridge History of China. Cambridge University Press. str. 127. ISBN 978-0-521-22029-3.
5. ↑ Xiang 2003, str. 248.
6. ↑ Hammond Atlas of the 20th century (1996)
7. ↑ »Boxer Rebellion«. Encyclopedia Britannica.