Korozija

Korozíja je razdiralni napad na kovino in najpogosteje temelji na elektrokemijskih reakcijah, ki potekajo zaradi termodinamske nestabilnosti materiala v nekem okolju. Je kompleksen proces, ki je odvisen od mnogih dejavnikov, predvsem od metalurških značilnosti kovine oziroma zlitine (kemična sestava, mikrostruktura, vključki, faza snovi), lastnosti korozijskega medija (prevodnost, temperatura, pH) in prisotnosti različnih površinskih filmov, ki lahko ščitijo kovino.

Kovina, ki korodira, je pravzaprav kratkostično zvezan galvanski člen, ki obsega tri primarne elektrokemijske procese: anodno reakcijo, transport elektronov po kovini in ionov po elektrolitu, ter katodno reakcijo. Kovine oziroma njihove zlitine so vedno nekoliko heterogene, že zaradi različne orientacije kristalnih zrn in nepravilnosti v kristalni mreži. V večini primerov vsebujejo posamezne vključke in različne faze, ki se med seboj razlikujejo glede na njihov elektrodni potencial. Zato v raztopini elektrolitov posamezna mesta delujejo kot anoda, preostale površine pa kot katoda. Korozijske poškodbe povzroča anodna reakcija (oksidacija), pri kateri se iz kovine v elektrolit odtapljajo pozitivno nabiti kovinski ioni v kovini pa ostajajo elektroni. Elektroni po kovini potujejo do mesta katodne reakcije (redukcija), kjer se vežejo s kationi (npr. H⁺) ali nevtralnimi molekulami v raztopini (npr. O₂). Procesa oksidacije in redukcije sta vedno uravnotežena: kolikor elektronov se sprosti pri anodni reakciji, toliko se jih porabi pri katodni reakciji. Korozijska reakcija se ustavi, ko preneha delovati katodna oziroma anodna reakcija.