Ozon

Ozone
Imena
	IUPAC ime Trioxygen
Identifikatorji Napaka v predlogi * neznano ime parametra (Predloga:Chembox Identifiers): "EC-number" (Glej seznam parametrov). To sporočilo se izpiše le v Predogled, ne bo se izpisalo po Objavi spremembe.
Številka CAS	10028-15-6;
3D model (JSmol)	Interaktivna slika;
ChemSpider	23208;
ECHA InfoCard	100.030.051
PubChem CID	24823;
RTECS število	RS8225000;
UNII	66H7ZZK23N;
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID0021098 ;
	InChI InChI=1S/O3/c1-3-2 Key: CBENFWSGALASAD-UHFFFAOYSA-N; InChI=1/O3/c1-3-2 Key: CBENFWSGALASAD-UHFFFAOYAY;
	SMILES [O-][O+]=O;
Lastnosti
Kemijska formula	O3
Molska masa	47.998 g·mol−1
Videz	bluish colored gas
Gostota	2.144 g/L (0 °C), gas
Tališče	80.7 K, −192.5 °C
Vrelišče	161.3 K, −111.9 °C
Topnost v vodi	0.105 g/100mL (0 °C)
Lomni količnik (nD)	1.2226 (liquid)
Dipolni moment	0.53 D
Termokemija
Standardna molarna; entropija So298	237.7 J·K−1.mol−1
Std tvorbena; entalpija (ΔfH⦵298)	+142.3 kJ·mol−1
Nevarnosti
EU klasifikacija (DSD) (zastarelo)	Oxidant (O)
Sorodne snovi
Sorodne snovi	sulfur dioxide
	Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
	Sklici infopolja

Ozon (O₃, IUPAC: trikisik) je triatomska molekula, sestavljena iz treh atomov kisika. Ozon je kisikov alotrop, ki je veliko manj stabilen od navedenega kisika O₂.

Sloj ozona je vitalen zaščitni plašč okrog Zemlje, ki nastaja med 10 in 50 km nad njeno površino, največjo gostoto pa doseže pri 25 km višine nad morsko gladino. Tam filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B. V nižjih koncentracijah pa je prisoten čez celotno Zemljino ozračje. Dokaz za veliko ranljivost ozonski plasti je, da bi z dva do štiri milimetre debelo ozonsko plastjo na morski gladini pri temperaturi 0˚C zbrali ves ozon iz ozračja.

V plasti zraka pri tleh je ozon onesnaževalec, ki nastaja ob fotokemičnih reakcijah izpušnih plinov vozil in industrije. Ozon je poleg tega škodljiv zdravju, saj pušča posledice na dihalnem sistemu ljudi in živali.

Uporablja se v številne industrijske in potrošniške namene. Ozon, kot prvoodkriti alotrop kemijskega elementa, je bil poimenovan leta 1840 na predlog Christiana Friedricha Schönbeina, po grškem izrazu dišati (ozein), zaradi svojevrstnega vonja^[1]^[2]. Molekulska formula za ozon, O₃, ni bila določena vse do leta 1865, ko jo je zapisal Jacques-Louis Soret^[3] in 2 leti pozneje potrdil Schönbein. Njegov specifičen vonj po udaru strele je močan, saj je zaznaven tudi pri razredčenju 1 : 500.000. Vzrok zato je v ionih, ki nastanejo med burnimi kemijskimi spremembami, ne za zaradi ozona samega.^[4]

V zraku ga je približno 10⁻⁶%. Njegova vsebnost v zraku je med drugim merilo za čistost zraka, ker se porablja za oksidacijo bakterij in prašnih snovi. Uporablja se ga za sterilizacijo zraka in pitne vode ter odstranjevanje zadaha.

↑ Rubin, Mordecai B. (2001). »The History of Ozone. The Schönbein Period, 1839-1868« (PDF). Bull. Hist. Chem. 26 (1). Pridobljeno 28. februarja 2008.
↑ »Today in Science History«. Pridobljeno 10. maja 2006.
↑ Jacques-Louis Soret (1865). »Recherches sur la densité de l'ozone«. Comptes rendus de l'Académie des sciences. Zv. 61. str. 941.
↑ »Ozone FAQ«. Global Change Master Directory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2006. Pridobljeno 10. maja 2006.

[ozo-1] Rubin, Mordecai B. (2001). »The History of Ozone. The Schönbein Period, 1839-1868« (PDF). Bull. Hist. Chem. 26 (1). Pridobljeno 28. februarja 2008.

[#1-2] »Today in Science History«. Pridobljeno 10. maja 2006.

[3] Jacques-Louis Soret (1865). »Recherches sur la densité de l'ozone«. Comptes rendus de l'Académie des sciences. Zv. 61. str. 941.

[4] »Ozone FAQ«. Global Change Master Directory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2006. Pridobljeno 10. maja 2006.

[1]

[2]

[3]

[4]