Rebrasti obok

Rebrasti obok je arhitekturna značilnost za prekrivanje širokega prostora, kot je cerkvena ladja, sestavljena iz ogrodja križanih ali diagonalno obokanih reber. Različice so bile uporabljene v rimski, bizantinski, islamski, romanski in zlasti gotski arhitekturi. Tanke kamnite plošče zapolnijo kape oziroma prostor med rebri. To je močno zmanjšalo težo in s tem pritisk oboka navzven. Rebra prenašajo obremenitev navzdol in navzven na določene točke, običajno vrste stebrov ali slopov. Ta lastnost je arhitektom gotskih stolnic omogočila, da so naredili višje in tanjše stene ter veliko večja okna.^[1][2]

Rebrasti oboki so tako kot banjasti oboki sestavljeni iz dveh ali treh križajočih se banjastih obokov; rebra skrivajo stik obokov.

Najzgodnejši ohranjeni primer v islamski arhitekturi je Velika mošeja v Córdobi v Al Andaluzu (sodobna Španija), ki je nastala stoletje pred najzgodnejšimi romanskimi primeri. Kot alternativa banjastim obokom v cerkvenih ladjah, so se rebrasti oboki v zgodnjegotski arhitekturi 12. stoletja začeli uporabljati v obokih, ki so bili izdelani s šilastimi oboki, ki so bili že poznani tudi v romanskem slogu. V teh obokih, tako kot v banjastih, je bila teža usmerjena v vogale, kjer so ga lahko podpirali slopi, stebri ali stene. Stene v gotskih stavbah so pogosto podpirali ločni oporniki. Ti elementi so omogočili gradnjo zgradb z veliko višjimi in tanjšimi stenami kot prej, z ogromnimi obočnimi polami in večjimi vitraji, ki so strukturo polnili s svetlobo.^[3][4][5]

1. ↑ Encyclopaedia Britannica on-line "Gothic architecture - Ribbed vault" (retrieved June 4, 2020)
2. ↑ Renault & Lazé 2006, str. ;34–35.
3. ↑ Renault & Lazé 2006, str. ;33–38.
4. ↑ Ducher 2014, str. ;40–42.
5. ↑ Mignon, Olivier, Architecture des Cathédrals Gothiques (2015), p. 10