Rimski senat

Rimski senat, ena od najtrajnejših političnih institucij antičnega Rima. Ustanovljen je bil že v prvih dneh po ustanovitvi mesta Rima, ki je, po izročilu, nastal leta 753 pr. n. št.. Preživel je padec Rimskega kraljestva leta 509 pr. n. št., padec Rimske republike v 1. stoletju pr. n. št., delitev Rimskega cesarstva leta 395, padec Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 in vladavino barbarov v 5., 6. in 7. stoletju. Senat Zahodnega rimskega cesarstva je svojo vlogo opravljal neprekinjeno do leta 603.

V Rimskem kraljestvu je bil malo več kot kraljevo svetovalno telo.^[1] Zadnjega rimskega kralja Lucija Tarkvinija Superba so odstavili leta 509 pr. n. št. v državnem udaru, ki ga je vodil Lucij Junij Brut.

V zgodnji Republiki je bil senat politično šibak, medtem ko so imeli izvršilni magistrati kot vrhovni svečeniki, zakonodajalci, sodniki in poveljniki armade v rokah skoraj absolutno oblast.^[2][3] Ker je bil prehod iz monarhije v vladavino institucij verjetno postopen, je senat dosegel višek svoje politične moči šele v srednjem obdobju Republike.

Po prehodu Republike v Principat je senat izgubil večino svoje politične moči, pa tudi ugleda. Po državnih reformah cesarja Dioklecijana je postal politično nepomemben in ni nikoli več dosegel moči, ki jo je nekoč imel. Ko se je sedež vlade preselil iz Rima, se je pretvoril v rimsko mestno upravno telo. Njegova podoba se je okrepila, ko je cesar Konstancij II. ustanovil dodatni senat v Konstantinoplu.

Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476, je senat na zahodu nekaj časa deloval tudi pod oblastjo barbarov. Ponovno ga je ustanovil bizantinski cesar Justinijan I., ko je osvojil večino izgubljenega ozemlja nekdanjega Zahodnega cesarstva, potem pa je leta 603 dokončno izginil. Senat Vzhodnega cesarstva je živel do 13. stoletja, ko so dokončno ugasnile še zadnje antične politične institucije.

1. ↑ Abbott, str. 17.
2. ↑ Abbott, str. 8.
3. ↑ Abbott, str. 15.