Rimsko cesarstvo

Rimsko cesarstvo Imperivm Romanvm
27 pr. n. št.–1453
Prapor (Vexillum) s cesarskim orlom (aquila) Cesarski orel (aquila)
Geslo: Senatus Populusque Romanus (SPQR) Senat in rimski narod
Rimsko cesarstvo pri največjem obsegu, okoli 117 n. št.
Status	cesarstvo
Glavno mesto	-Od ustanovitve leta 27 pr. n. št do leta 286 n. št. (delitev cesarstva): Rim -Zahodni del od 286. do 476.: Rim samo de jure Mediolanum de facto (286–402) Ravenna de facto (402–476) -Vzhodni del od 286. do 1453.: Nikomedija (286–330) Konstantinopel (330-1204) medvladje vsled opustošenja Konstantinopla v četrti križarski vojni in državljanski vojni (1204–1261) [op 1] Konstantinopel (1261–1453)
Skupni jeziki	latinščina (uradni jezik), grščina (administrativni jezik) po delitvi cesarstva latinščina v zahodnem delu in grščina v vzhodnem
Religija	politeizem, pozneje krščanstvo
Vlada	monarhija
cesar
• 27 pr. n. št. – 14 n. št.	Avgust
• 475 - 476	Romul Avgust (zadnji na zahodu)
• 476 - 491	Zenon (prvi na vzhodu)
• 1449 - 1453	Konstantin XI. (zadnji)[op 2]
Zakonodajalec	rimski senat
Zgodovinska doba	antika
• ustanovitev	27 pr. n. št.
• Oktavijan postane Avgust	27 pr. n. št.
• Valentinijan odstopi bratu Valensu vlado vzhodnega dela	364
• Odoaker odstavi Romula Avgusta in izroči vlado Zenonu	476
• Mehmed II. Osvajalec premaga Konstantina XI. Paleologa in osvoji Konstantinopel	1453
• ukinitev	1453
Površina
25 pr. n. št.[1]	2750000 km2
50[1]	4200000 km2
117[1]	5000000 km2
390[1]	4400000 km2
Prebivalstvo
• 117[1]	88000000
Valuta	solid, avrej, denarij, sesterc, as
Danes del	Portugalska  Španija  Andora  Francija  Monako  Belgija  Nizozemska  Anglija  Luksemburg  Nemčija   Švica  Avstrija  Liechtenstein  Madžarska  Italija  Vatikan  San Marino  Malta  Slovenija  Hrvaška  Bosna in Hercegovina  Srbija  Črna gora  Albanija  Severna Makedonija  Grčija  Bolgarija  Romunija  Moldavija  Ukrajina  Turčija  Rusija  Ciper  Sirija  Libanon  Irak  Armenija  Gruzija  Iran  Azerbajdžan  Izrael  Jordanija  Palestina  Egipt  Sudan  Libija  Tunizija  Maroko  Saudova Arabija[op 3]

Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom (843–1806).

Rimsko cesarstvo (latinsko Imperivm Romanvm, grško starogrško Βασιλεία τῶν Ῥωμαίων, Basileía tōn Rhōmaíōn) je bilo obdobje starega Rima, ki je sledilo Rimski republiki. Kot država je obsegalo veliko ozemlje okoli Sredozemskega morja do reke Ren in Velike Britanije v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji. V tem obdobju so Rimu vladali cesarji. Od začetka vladavine cesarja Avgusta do vojaške anarhije v 3. stoletju je bila država principat z Italijo kot metropolo provinc in Rimom kot edino prestolnico (27 pr. n. št. - 286 n. št.). Po krizi 3. stoletja se je cesarstvo razdelilo na Zahodno rimsko cesarstvo in Vzhodno rimsko cesarstvo (znano tudi kot Bizantinsko cesarstvo). Vsako izmed novo nastalih cesarstev je imelo svojega cesarja, uradna prestolnica obeh cesarstev pa je do leta 476 ostal Rim. Tega leta so Odoakerjevi Ostrogoti zasedli Raveno in odstavili zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta, zato so cesarske insignije prenesli v Konstantinopel. S sprejetjem krščanstva kot državne vere Rimskega cesarstva leta 380 in padcem Zahodnega rimskega cesarstva se je končalo obdobje klasične antike in začel srednji vek. Ti dogodki in postopna helenizacija Vzhodnega rimskega cesarstva so razlog, da zgodovinarji srednjeveško Rimsko cesarstvo, ki je ostalo v vzhodnih rimskih provincah, imenujejo Bizantinsko cesarstvo.

Prvi dve stoletji cesarstva sta bili obdobje stabilnosti in razcveta brez primere, znano tudi kot Pax Romana (rimski mir). V 3. stoletju je cesarstvo doživelo krizo, ki je ogrozila njegov obstoj, saj sta se odcepili Galsko in Palmirsko cesarstvo. Na prestolu se je zvrstila vrsta kratkoživih cesarjev, pogosto legionarjev in pogosto več hkrati. Cesarstvo je ponovno združil Avrelijan (270–275). Dioklecijan je poskusil stabilizirati cesarstvo in ga je leta 286 razdelil na latinski zahod in grški vzhod. V 4. stoletju so se po Milanskem ediktu iz leta 313 začeli na vplivne državne položaje vzpenjati kristjani. Kmalu zatem se je začelo obdobje velikih selitev, obsežnih vpadov germanskih ljudstev in Hunov pod vodstvom Atile, kar je pripeljalo do propada Zahodnega rimskega cesarstva. S padcem Ravene pod germanske Herule in z Odoakerjevo odstavitvijo cesarja Romula Avgusta leta 476 je Zahodno rimsko cesarstvo dokončno propadlo, kar je formalno potrdil vzhodnorimski cesar Zenon leta 480. Nekatere države na ozemljih nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva so se kasneje imele za njegove dediče in so se potegovale za vrhovno oblast rimskih cesarjev. Najpomembnejše med njimi je bilo Sveto rimsko cesarstvo. Vzhodno rimsko cesarstvo je preživelo še celo tisočletje, dokler niso Konstantinopla leta 1453 zavzeli osmanski Turki pod vodstvom sultana Mehmeda II.^{[op 4]}

Zaradi velikega ozemlja in dolgega obstoja Rimskega cesarstva so rimske upravne prakse in kultura močno in trajno vplivale na razvoj jezika, religije, umetnosti, arhitekture, filozofije, prava in oblik vladanja ne samo na ozemlju, ki ga je obsegalo, temveč tudi daleč preko meja. Jezik Rimljanov se je razvil v romanske jezike srednjeveškega in modernega sveta, medtem ko je klasična grščina postala jezik Vzhodnega rimskega cesarstva. Sprejetje krščanstva v cesarstvu je privedlo do oblikovanja srednjeveškega krščanstva. Grška in rimska umetnost sta močno vplivali na italijansko renesanso. Rimska arhitekturna tradicija je služila kot osnova za romansko, renesančno in neoklasično arhitekturo, močno pa je vplivala tudi na islamsko arhitekturo. Rimsko pravo ima naslednike v mnogih današnjih pravnih sistemih, na primer v Napoleonovem zakoniku, pa tudi v francoskem in italijanskem sodobnem pravu; rimske republiške institucije so pustile trajno zapuščino, ki je vplivala na srednjeveške italijanske mestne republike in države, pozneje pa tudi na politično ureditev v ZDA in drugih modernih demokratičnih republikah.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=op> oznake na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=op}} (glej stran pomoči).

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2 1,3} Taagepera, Rein (1979). »Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D.«. Social Science History (v angleščini). Zv. 3, št. 3/4. str. 125. doi:10.2307/1170959. ISSN 0145-5532.