Vesolje

Vesolje

Slika najbolj oddaljenega predela Vesolja vidnega s sedanjo optično in vesoljsko tehnologijo. Slika NASA/ESA/S. Bekwith (STScl) in skupina HUDF, 3. junij 2014.
Superračunalniška simulacija tvorjenja skupin in jat ter gibanja velikih vlaken v modelu s hladno temno snovjo in temno energijo, NCSA, Andrey Kravtsov (Univerza v Chicagu), Anatoly Klypin (Državna univerza Nove Mehike), 2011
Starost (v modelu Lambda-CDM)	13,799 ± 0,021 milijard let[1]
Premer	neznano, verjetno neskončno.[2] Premer opazljivega vesolja: 8,8×107001260000000000000♠26 m (28,5 Gpc ali 93 Gly)[3]
Masa (običajna snov)	najmaj 1053 kg[4]
Povprečna gostota	4,5×10−31 g/cm3[5]
Povprečna temperatura	2,72548 ± 0,00057 K[6]
Glavna vsebina	osnovna (barionska) snov (4,9 %) temna snov (26,8 %) temna energija (68,3 %)[7]
Oblika	ravno z mejo napake 0,4 %[5]
Št. galaksij	200×107000900000000000000♠9[8]

Vesólje ali vsemírje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum^[a], v katerem se živi skupaj s snovjo in energijo,^[9] vključno s planeti, zvezdami, galaksijami. Tudi bivajoča bitja so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti Vesolje kozmologija – znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike. V drugi polovici 20. stoletja je razvoj opazovalne kozmologije, imenovane tudi fizikalna kozmologija, razdelil pomen besede Vesolje med opazovalnimi in teoretičnimi kozmologi. V opazovalni kozmologiji po navadi opuščajo upanje opazovanja celotnega prostorsko-časovnega kontinuuma, teoretični kozmologi pa niso izgubili upanja najti najbolj razumljivih razmišljanj za modeliranje celotnega prostora-časa, navkljub velikim težavam pri predstavljanju kakršnekoli izkustvene zvezanosti s takšnimi razmišljanji in tveganosti preiti v metafiziko. Čeprav prostorska velikost celotnega vesolja ni znana, je možno meriti opazljivo vesolje.^[2]

Najzgodnejše znanstvene modele vesolja so razvili stari Grki in indijski filozofi. Prvi modeli so bili večinoma geocentrični, kjer je bila Zemlja središče Vesolja.^[10][11] Sčasoma so točnejša astronomska opazovanja vodila Nikolaja Kopernika, da je razvil heliocentrični model s Soncem v središču Osončja. Pri razvoju splošnega gravitacijskega zakona je Isaac Newton gradil na Kopernikovem delu, kakor tudi na opazovanjih Tycha de Braheja in zakonih gibanja planetov Johannesa Keplerja.

Nadaljnje opazovalne izboljšave so vodile do spoznanja, da je Sonce eno od sto milijard zvezd v krajevni galaksiji z imenom Rimska cesta, ki je ena od vsaj stotih milijard galaksij v Vesolju. Mnogo zvezd v krajevni galaksiji ima svoje planete. V največjem merilu so galaksije porazdeljene enakomerno in enake v vseh smereh, kar pomeni, da Vesolje nima robu ali središča. V manjših merilih so galaksije porazdeljene v skupinah, jatah in nadjatah, ki oblikujejo ogromna vlakna in praznine v prostoru, ter tvorijo ogromno penasto strukturo.^[12] Odkritja v zgodnjem 20. stoletju so pokazala, da ima Vesolje začetek in, da se od tedaj prostor širi.^[13] Trenutno se še vedno širi in to vedno hitreje.^[14]

Teorija prapoka je prevladujoč kozmološki opis razvoja Vesolja. Po tej teoriji sta se prostor in čas pojavila skupaj pred 7001137990000000000♠13,799±0,021 milijardami leti^[1] z določeno količino energije in snovi, ki je postala redkejša, ko se je Vesolje razširilo. Po začetni pospešeni širitvi po približno 10⁻³² sekunde in ločitvi štirih znanih osnovnih sil se je Vesolje postopoma ohladilo in se širilo naprej, kar je omogočilo, da so se tvorili prvi podatomski delci in preprosti atomi. Temna snov se je postopoma združila in tvorila penasto strukturo vlaken in praznin pod vplivom gravitacije. Sčasoma so nastali velikanski oblaki vodika in helija na mestih kjer je bila temna snov najgostejša, ter tvorili prve galaksije, zvezde in vse, kar je vidno sedaj. Možno je videti telesa, ki so sedaj dlje stran kot 13,799 milijard svetlobnih let, ker se je sam prostor razširil, in se še vedno širi. To pomeni, da se lahko telesa, ki so sedaj oddaljena 46 milijard svetobnih let, vidijo v svoji oddaljeni preteklosti, saj so bila v tej preteklosti, ko so oddala svetlobo, veliko bližje Zemlji.

Iz raziskovanja gibanja galaksij se ve, da Vesolje vsebuje več snovi kot jo je moč zaznati na običajne načine. Ta nevidna snov se imenuje temna snov^[15] (temna pomeni, da obstaja širok razpon močnega posrednega dokaza, da ta temna snov obstaja, vendar jo še niso neposredno opazovali). Model Lambda-CDM je najbolj razširjen model Vesolja. Po njem je približno 69,2 % ± 1,2 % [2015] mase in energije v Vesolju skalarno polje znano kot temna energija, ki je odgovorna za trenutno širjenje prostora, ter približno 25,8 % [2015] temne snovi.^[16] Običajne (»barionske«) snovi je tako le 4,9 % [2015] fizičnega Vesolja.^[16] Zvezde, planeti in oblaki vidnega plina tvorijo le približno 6 % običajne snovi ali približno 0,3 % celotnega Vesolja.^[17]

Obstaja več konkurenčnih domnev o končni usodi Vesolja in o tem kaj je bilo, če je bilo, pred prapokom. Več fizikov in filozofov odklanja takšne špekulacije in dvomi o tem, da bodo podatki o teh stanjih sploh kdaj dostopni. Nekateri fiziki so predlagali več različnih domnev mnogovesolij, v katerih je krajevno Vesolje eno od mnogih (tudi neskončno mnogo) vesolij, ki prav tako obstajajo.^{[2][18][19][20]}

1. ↑ ^{1,0 1,1} Planck Collaboration (2015). »Planck 2015 results. XIII. Cosmological parameters (See Table 4 on page 31 of pfd)«. Astronomy & Astrophysics. Zv. 594. str. A13. arXiv:1502.01589. Bibcode:2016A&A...594A..13P. doi:10.1051/0004-6361/201525830. ISSN 0004-6361.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2} Greene (2011).
3. ↑ Bars; Terning (2009).
4. ↑ Davies (2006).
5. ↑ ^{5,0 5,1} NASA/WMAP Science Team (24. januar 2014). »Universe 101: What is the Universe Made Of?« (v angleščini). NASA. Pridobljeno 17. februarja 2015.
6. ↑ Fixsen (2009).
7. ↑ Francis (2013).
8. ↑ Hubble Reveals Observable Universe Contains 10 Times More Galaxies Than Previously Thought. In: NASA. Pridobljeno 2018-01-22.^{[mrtva povezava]}
9. ↑ Zeilik; Gregory (1998).
10. ↑ Dold-Samplonius (2002).
11. ↑ Glick; Livesey; Wallis (2017).
12. ↑ Carroll; Ostlie (2013), str. 1173–1174.
13. ↑ Hawking (1990), str. 125.
14. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani nobel_2011, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
15. ↑ Redd (2017).
16. ↑ ^{16,0 16,1} »Planck 2015 results, table 9« (v angleščini).
17. ↑ Persic; Salucci (1992).
18. ↑ Munitz (1959).
19. ↑ Palmer (2011).
20. ↑ Nielsen (2018), str. 38–45.

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).